ČAROBNA RADIRKA
Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Kaja. Želela si je čarobno radirko, ki bi ji rekla: »Radirka pobrisačka, skoči iz peresnice, pobriši mi napakice.« Če pa bi hotela, da se radirka ustavi, bi rekla: »Radirka pobrisačka, nehaj mi radirati.« Potem je prišla muca in je rekla: »To, kar si si zaželela, to boš tudi dobila.« Ko je naslednjič odprla peresnico, je v njej zagledala novo radirko. Kaja se je nove radirke razveselila, saj si je mislila, da je to mogoče čarobna radirka. Takoj jo je preizkusila in rekla: »Radirka pobrisačka, skoči iz peresnice, pobriši mi napakice.« Kaja je bila zelo presenečena, ko je videla, da se je to res zgodilo. Naslednji dan je od veselja čarobno radirko pokazala svoji sošolki Lili. Razložila ji je vse, kaj točno se je zgodilo. Ko je Kaja prišla domov iz šole, je opazila, da v njeni peresnici ni več čarobne radirke. Kaja je bila zelo žalostna. Nekega dne Kaja zasliši v šoli, kako Lili na ves glas kliče na pomoč. Odhitela je k njej in videla, kako ji njena čarobna radirka ne briše samo napakic, ampak vse besede in stavke v zvezku. Lili ni znala ustaviti radirke, zato je prosila Kajo, če ji lahko pomaga. Kaja je s svojimi čarobnimi besedami ustavila čarobno radirko. Lili se ji je lepo zahvalila in ji takoj vrnila čarobno radirko. Lili je Kaji obljubila, da nikoli več ne bo nikomur nič ukradla.
Iris Maršič, 2. b
Kala Kodarin, 2.b
________________________________________________________________________________
MALA GOSPODIČNA KLARA
Nekoč je živela deklica po imenu Klara. Vendar Klara ni bila navadna deklica, imela je dar govora z živalmi.
Nekega dne se je zgodilo nekaj groznega. Ker je imela dva sovražnika, sta se nekega dne, ko je ni bilo doma, pritihotapila v njen dom in ji ugrabila psa. Ko se je vrnila domov, je opazila, da njenega psa ni. Vsepovsod ga je iskala, a ga ni našla. Nenadoma je zaslišala nežen glas, ki je pravil: ,,Klara, Klara!” Pogledala je v tla in zagledala miško, ki ji je povedala, da je videla dva lopova, ki nosita kletko za psa. Klara je takoj povedala: ,,Lui in Jim.” Vedela je, da ji hočeta krasti živali, ker sta ljubosumna nanjo. Miška ji je še povedala, da je slišala, ko sta govorila, da bosta šla na Madagaskar. Klara se je zahvalila miški in se odpravila na pot. S sabo je vzela še leva, pava in krokodila. Odpravili so se na letališče in ker so jo imeli vsi radi, je dobila karte zastonj. Odšla je na letalo, se udobno namestila in so vzleteli. Polet je bil dolg. Ko so prispeli, je vprašala leva ali ju lahko izsledi. Lev ji je odgovoril: ,,Seveda!” Lev je začel vohati in rekel je: ,, V to smer.” Odšli so za levom. Ko je lev izgubil sled, so bili pri veliki starodavni piramidi. Ko so prišli do vhoda v piramido, je lev spet začutil njun vonj in odšli so v piramido. V piramidi je bilo veliko pasti. A na srečo je Klara s sabo vzela krokodila, ki je vedel vse o takih pasteh. Krokodil jih je vodil vse do velike dvorane, kjer sta se skrivala Lui in Jim. Klara je rekla: ,,Skrijte se.” In so se skrili za kip. Opazovali so izza kipa. Ko sta Lui in Jim odšla iz dvorane, je Klara stekla do njenega psa in se hitro spet skrila. Ko sta se Lui in Jim vrnila, sta se začudila: ,, Kje je pes?” Klara je poklicala policijo. Rekli so ji, da bodo takoj tam. Klara je prišla izza kipa in živali z njo. Klara je zaklicala: ,, Stop! Zdaj je dovolj!” Lui in Jim sta se začudila in obstala sredi dvorane. Prišla je policija. Klari so se zahvalili: ,,Hvala, Klara, ta dva smo že dolgo iskali. Brez tebe bi še vedno tavala po mestih in se skrivala.
Klara se je vrnila in vsi so živeli srečno do konca svojih dni.
Nika Jevšček, 6. r.
________________________________________________________________________________
VODNA PUSTOLOVŠČINA
Nekega dne sem se z družino odpravil na morje. Na poto nas je napadla morska pošast. Z lastnimi rokami sem jo pretepel, morska pošast se je zgrudil na dno morja in pot smo nadaljevali. Ko smo se zasidrali, da bi pojedli, je samorog skočil iz vode in mi ukradel sendvič. Ko so ostali člani družine pojedli, so zaspali, jaz pa sem lovil ribe. Kar naenkrat je druga barka priplula zraven naše in me ugrabila. Odpeljali so me v staro zapuščeno skladišče. Vprašal sem jih, kdo so in kaj hočejo. Rekli so, da so piratska dvanajsterica, ki pleni po kopnem in po vodi. Rekli so tudi, da hočejo odkupnino zame. Zvezali so me z vrvmi in kakšno uro sem se poskusil rešiti, kar mi je uspelo. Skočil sem nanje in jih z metalcem mesnih kroglic spravil na tla. Nato sem vse ukradene vrvi vrnil in se s ferarijem vrnil domov. Na koncu smo bili vsi veseli, ker sem se vrnil.
Enej Jurinčič, 6. r.
